Cikel slik pod skupnim naslovom Pesnikovi vrtovi, ki je predstavljen v Galeriji Bažato, se je slogovno začel razvijati v začetku dvajsetih let tega stoletja kot spontano, pa tudi logično nadaljevanje Vrkljanovega raziskovanja odnosa med slikarstvom in poezijo tako na čustvenem kot na intelektualnem formalnem področju.
Po monokromatskih fazah, v določenih trenutkih obnavljanja velikega klasičnega slikarstva, preizpraševanja različnih ikonografij, od antične do krščanske, konceptualiziranja slikarstva, uničevanja in ustvarjanja slike, se avtor zdaj išče v gestualni ekspresivnosti abstrakcije, sprejemajoč spontanost nenadzorovanih potez s čopičem in naključnosti slikanja s kapljanjem (drip painting). Tako nastajajo slike, prepolne svetlobe in barv. Kompozicije, v katerih prepoznamo avtorjevo edinstveno »roko«, ki začenja ustvarjati nove slikane stihe oz. svetove.
Prvo fazo tega novega cikla so predstavili leta 2021 v splitski palači Milesi. Postopek nastajanja slike je v razstavnem katalogu odlično opisal Radoslav Tomić, ko je zatrdil, da „Vrkljan plasti sliko, nanaša pigment na pigment, intervenira, dopolnjuje in spreminja že dokončano delo“. Gre za umetnikov nenehen dialog s poezijo, v katerem Vrkljan nastopa kot slikar in pesnik, ki uporablja besede, rime, ritem in metafore, izkorišča barve, oblike, linije in prostor slike, da bi ustvaril vizualno kompozicijo, ki posreduje čustveno ali duševno idejo. Drugače kot številni slikarji, ki jim je bila poezija spodbuda za ilustracijo, Vrkljan ne ilustrira stihov. Ne interpretira. Odziva se na poezijo tako, da na sliki ustvari svojo poezijo. Za Vrkljana je slikarstvo materializirana poezija v sliki. Cikel Pesnikovi vrtovi je pravzaprav ustvarjanje locusa amoenusa Zlatana Vrkljana – zatočišča, v katerem se stapljata slikarstvo in pesništvo.
Prof. Miroslav Gašparović
Ravnatelj Muzeja za umetnost in obrt, Zagreb
Odlomek iz spremne besede ob razstavi
Zlatan Vrkljan
Rojen v Zagrebu leta 1955. Leta 1979 je diplomiral iz slikarstva na Akademiji likovnih umetnosti Univerze v Zagrebu pri profesorju Šimetu Periću in do leta 1981 sodeloval pri mojstrski delavnici Hrvaške akademije znanosti in umetnosti (HAZU) s profesorjema Ljubom Ivančićem in Nikolo Reiserjem. Leta 1999 je predstavljal Hrvaško na 48. beneškem bienalu. Od leta 1987 do leta 1994 je bil docent na zagrebški akademiji likovnih umetnosti, kamor se je vrnil leta 2006 in kjer predava kot izredni profesor. Soustanovil je galerijo Arteria v Zagrebu, od leta 2014 je redni član HAZU.