Štirje letni časi

Med analizo in uporom

Razstava Štirje letni časi Nikole Markovića prvič predstavlja dela iz istoimenske serije, ki je nastajala med letoma 2022 in 2026.

Cikel lahko razumemo kot nadaljevanje umetnikovega doslednega preizpraševanja slikarskega medija, njegovih konvencij in izraznih možnosti, obenem pa tudi kot izrazito oseben slikarski prostor.

Kompozicije posameznih del se navezujejo na konkretne upodobitve in ikonografske modele iz zgodovine umetnosti, zlasti na sakralno slikarstvo pozne gotike. Za poznogotsko slikarstvo so značilni izrazita narativnost, zasičenost ospredja s figurami in detajli, sočasna navzočnost simbolnega in stvarnega ter vse izrazitejše navezovanje na neposredno življenjsko izkušnjo. Tovrstno slikarstvo je nastajalo znotraj natančno določenih ikonografskih in formalnih pravil, ki so umetniku dopuščala prostor za individualnost, eksperiment in inovacijo, vendar le znotraj jasno vzpostavljenega okvira.

Pri tem je še posebej pomemben odnos do kanona. Zdi se, da Markovića zanima prav napetost med pravilom in svobodo, ponavljanjem in razliko. S prevzemanjem oziroma evociranjem znanih kompozicijskih matric raziskuje, kako daleč se lahko slika oddalji od svoje predloge, ne da bi njena navzočnost prenehala biti prepoznavna. To raziskovanje poteka sočasno na ravni kompozicije, materialnosti slike, kolorističnih razmerij in načina njene umestitve v prostor.

V nasprotju z zgodovinsko predlogo pripoved Markovićevih slik pripada umetnikovi neposredni sedanjosti. Figure, ki naseljujejo njegove slike, izhajajo iz osebne izkušnje in najbližjega okolja; med njimi se pojavljajo osebe, ki so mu blizu, zlasti žena in otroci. Zgodovinska kompozicija tako ni več zgolj citat, temveč postane struktura, v katero umetnik vpisuje lastni čas in življenje.

Naslov Štirje letni časi dodatno uvaja idejo cikličnosti. Menjavanje letnih časov, eden najstarejših motivov v zgodovini umetnosti, je skozi stoletja delovalo kot metafora minevanja časa, življenjskega cikla ter nenehnega razmerja med ponavljanjem in spremembo. Pri Markoviću postane tudi formalno načelo serije: isti ali sorodni motivi se vračajo v različnih slikah, pri čemer se spreminjajo svetloba, kolorit, krajina, atmosfera in razpoloženje.

Prav skozi ponavljanje postane sprememba vidna. Štirje letni časi niso zgolj štiri stanja narave, temveč kontekst, znotraj katerega Marković raziskuje, kaj se zgodi, ko se ista struktura ponovi v drugem trenutku – tako v slikarstvu kot v življenju.

Kot konkretna izhodišča za posamezna dela iz cikla Marković uporablja slike Hansa Multscherja, zlasti table Wurzachskega oltarja, pa tudi dela Bernarda Daddija in Fra Angelica. Izbor teh referenc ni naključen. Gre za slike, ki temeljijo na prepoznavnih ikonografskih in kompozicijskih strukturah, obenem pa kažejo, kako se lahko znotraj danega sistema razvije izrazito individualen slikarski jezik. V njih se simbolni red prepleta z neposredno izkušnjo resničnosti, narativnost pa omogoča, da različni dogodki, prostori in časovne ravni sobivajo znotraj ene same podobe. Prav možnost, da je strogo organizirana struktura hkrati prostor kompleksnosti, odklona in invencije, predstavlja eno od izhodišč Markovićevega eksperimenta.

Zgodovinska predloga je zgolj začetna plast kompleksnejšega ustvarjalnega procesa. Marković jo obravnava kot odprto vizualno strukturo, ki jo razgrajuje, premešča in povezuje z motivi iz povsem drugačnih registrov vizualne kulture. V ta proces vključuje turistične plakate iz štiridesetih in petdesetih let 20. stoletja, stare oglase, dekorativno grafiko, povezano z nočjo čarovnic, Disneyjeve risbe ter druge fragmente popularne kulture. Vizualni materiali različnega izvora, namena in statusa se tako srečujejo na isti ravni. Z njihovim prekrivanjem zgodovinska kompozicija postopoma izgublja stabilnost, vendar ne izgine; ostaja navzoča kot svojevrstna konstrukcija oziroma spomin slike.

Prav procesualnost je eden ključnih elementov tega cikla. Čeprav je končni rezultat na videz tradicionalen – slika, izvedena v olju na platnu, ali delo v gvašu –, način njenega nastanka razkriva izrazito konceptualno razsežnost Markovićevega opusa. Umetnik ne izhaja toliko iz vnaprej zamišljene podobe kot iz vprašanja. Vzpostavi okvir ter uvede določena pravila in omejitve, da bi jih med delom preverjal, problematiziral in kršil. Slika tako ni le rezultat procesa, temveč tudi sled mišljenja, ki se skozi ta proces razvija.

Takšen postopek je še posebej razviden v motivih, ki se ponavljajo skozi različne letne čase. Repeticija pri tem ni zgolj ponavljanje istega, temveč metoda, s katero razlika postane vidna. Motiv se vrača, vendar vsakič vstopa v drugačno razmerje z barvo, svetlobo, prostorom in drugimi elementi slike. Marković ga gradi, razgrajuje, prekriva in plastí, nato pa ga ponovno zgosti, tako da slika hkrati ohranja sledi svojih prejšnjih stanj in vzpostavlja novo celoto.

V risbi je mogoče najneposredneje spremljati anatomijo tega postopka: prehod od prevzetega motiva k njegovi transformaciji, od citata k fragmentu in od fragmenta k novi strukturi. Risbe niso zgolj pripravljalne študije za slike, temveč samostojen raziskovalni prostor, v katerem umetnik preučuje razmerja med različnimi vizualnimi jeziki in možnosti njihovega sočasnega obstoja.

Serija Štirje letni časi predstavlja raziskovanje samega procesa nastajanja slike, ki se odvija v vmesnem prostoru med reprezentacijo in percepcijo, znanim in neznanim, podedovanim in na novo pridobljenim. Zgodovinska predloga ponuja začetno orientacijo, vendar ne določa končnega izida. Znano postane gradivo za zastavljanje novih vprašanj, tisto, kar je bilo že osvojeno, pa je ponovno postavljeno v stanje negotovosti.

Prav v tej negotovosti se morda skriva bistvena dinamika Markovićevega slikarstva. Njegova atmosfera in materialnost nastajata v prostoru med analizo in uporom: med potrebo, da bi sliko razumeli skozi njeno zgodovino, strukturo in pravila, ter potrebo, da se ta pravila vedno znova zamajejo. Slika zato ni prostor, v katerem se vprašanje dokončno razreši, temveč prostor, kjer se skozi sam akt slikanja vzpostavljajo pogoji za postavljanje novih vprašanj.

Ksenija Marinković – X Vitamin Gallery

*Razstava je nastala v sodelovanju z X Vitamin Gallery (Beograd).