Razstava Mirka Bratuše z naslovom Skotom nas vabi k poglobljenemu razmisleku o percepciji, družbeni slepoti in naši vlogi opazovalcev. Skotoma, iz grščine, pomeni temo ali slepoto in v sodobnem kontekstu označuje delno slepoto vidnega polja, pa tudi socialne slepote, kot so predsodki, ideološka neobčutljivost in prostovoljna nevednost. Mirko Bratuša, čeprav pogosto označen kot nepolitičen umetnik, v svojih delih odpira vprašanja, ki izzivajo družbeno normo in vabijo k aktivnemu sodelovanju opazovalca. Njegove skulpture, narejene iz različnih materialov, od lesa do keramike, nas ne le opominjajo na preteklost, temveč nas postavljajo v položaj, kjer moramo razumeti proces njihovega nastanka.
Razstava nagovarja gledalce, da presežejo zgolj pasivno opazovanje in postanejo sostorilci ter sokrivci pri odkrivanju in razumevanju umetniških del. Bratuša s svojo umetnostjo razkriva arkano – skrito vednost, ki presega zgolj estetsko doživetje in se dotika globljih vprašanj o našem odnosu do sveta, tehnologije in narave.
Povzeto po besedilu ob razstavi, dr. Darij Zadnikar
Mirko Bratuša
Mirko Bratuša (1963) je leta 1989 diplomiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Med letoma 1990 in 1992 je nadaljeval študij na münchenski Akademiji likovnih umetnosti pri profesorju Leu Kornbrustu, kjer se je posvečal kiparstvu v urbanem prostoru in tam tudi diplomiral. Leta 1993 je bil sprejet v razred znamenitega britanskega kiparja Tonyja Cragga na Umetnostni akademiji v Düsseldorfu, nato je še istega leta na ljubljanski Akademiji zaključil kiparsko specialko. Od leta 1997 poučuje kiparstvo in keramiko na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani, na Oddelku za likovno pedagogiko. Za razstavo Anonimos v madridski galeriji Circulo de Bellas Artes je leta 2006 prejel nagrado Prešernovega sklada. Leta 2011 je s projektom Grelci za vroče občutke zastopal Slovenijo na 54. beneškem bienalu. Od leta 2019 je izredni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Raziskuje problematiko umeščenosti kipa v naravni oz. urbani prostor, o čemer je leta 2000 pisal v knjigi Spomeniki minljivosti. S konceptom protispomenika je razburkal slovenski javni prostor s kipoma Spomenik NG v Novi Gorici in Nabukadnezar pred ljubljansko Mestno galerijo. Prizadeva si za ustrezno obravnavo in vrednotenje javnih skulptur ter za njihovo strokovno konserviranje in restavriranje.