Arhitekt, akademik Savin Sever je bil umetnik oblikovanja estetsko in funkcionalno racionalnih arhitektur. Vrhunci njegovih stavb so nastajali v tretji četrtini 20. stoletja. Skupaj z Milanom Miheličem, Stankom Kristlom in Milošem Bončo je soustvaril sintezo odgovornega načrtovanja. Njegovo delo je nadgradnja idej Plečnika, dopolnjeno s sožitjem corbusierovskega preoblikovanja Edvarda Ravnikarja. Bilo je obdobje, ko je likovna ustvarjalnost predračunalniške Slovenije dosegla nepresežene vrhunce na področjih urbanistične odgovornosti, arhitekture, oblikovanja, slikarstva in grafike.
Sever je sodil v generacijo arhitektov, ki so prostor dojemali z razumom, s poznavanjem zgodovine in z vsemi čuti, tudi s sprehodi skozi prostor v vseh letnih časih, v vseh urah dneva. Podobno, kakor so ta prostor razumeli z dotikom oči ali noge, so ga arhitekti razbrali v duhovnem plastenju in zabeležili s svinčnikom na papir. Spomenik Severjeve ustvarjalnosti je niz kristalov, s katerimi je oplemenitil Bežigrad med Astro in Paviljonoma Merkur ter AMZS. Z Dunajske ceste so se Severjeve racionalne arhitekture, kot tovarniške dvorane, običajno tiskarne, in kot garažne hiše Tripleks razširile po Sloveniji in svetu.
Pogosta obravnava zasnov Nove Gorice in Velenja je delno zasenčila vrhunsko severno os prestolnice, kjer je za Bežigradom od zasnove Gospodarskega razstavišča do sedanje obvoznice ob palači Smelta nastalo sozvočje kakovostnih arhitektur. Nebrzdani finančni in gradbeni apetiti 21. tisočletja to hrbtenico mesta, nadgrajevano dva tisoč let, spreminjajo v kakofonijo antiarhitekture.
Bežigrad ni le nekdanji prostor gramoznic, odprto polje, ki sta ga najprej veliko pokopališče in za tem železnica odrezala od jedra mesta. Bil je predmestni rezervat z nekaj zaselki ter cesto, po kateri so prah dvigovale rimske legije, srednjeveški vojaki ter vozarji. Skozi drevorede Marije Terezije je jezdil ruski car, obstopile so jih avstro-ogrske vojašnice. Skozi prostor so topotale mule fašističnih bataljonov ali hrumeli nemški tanki.
Novo poselitev severne Ljubljane so po prvi svetovni vojni spodbudile športne prireditve, najprej Sokoli in za njimi Orli s stadionoma. Pravo žarišče in spodbuda celostnega in dolgoročnega razvoja te mestne četrti pa je postala bela modernistična arhitektura na zelenem polju. Odlična kristalasta arhitektura, sredi polja beli grad, je bila prelomna Bežigrajska gimnazija, stvaritev Emila Navinška. Objekt ni bil le prva dokončana brezkoridorna šola; bil je prostor za kulturno in likovno vzgojo, za bodoče arhitekte, slikarje in kiparje. Pogosto je bil služba za uveljavljene kulturnike, med katerimi sta bila Edvard Kocbek ali Luka Kramolc. Žarenje kulture je iz gimnazijskih razstav preraslo v stalnico nekdanje občine in v linijo butičnih galerij.