Risbe z naslovi Australian Dreams in Postcovid 19 ne bi smele nikoli nastati. Vendar so nastale, ker je sila njihovih zgodb delovala name s tako močjo, da ni bilo nikoli vprašanje, jih upodobiti ali ne. Preprosto sem jih moral »zapisati«.
Silovita obsežnost požarov po vsej Avstraliji, trpljenje živali in nemoč prebivalstva te pač ne pustijo brezbrižnega. Boleče je bilo dan na dan opazovati grozljive prizore gorečih gozdov, ki ne bodo nikoli več takšni, kot so bili. Še več. Pri prvem novem izbruhu vročine in vseh naslednjih se bo vse to ponovilo, morda v enakih ali še večjih razsežnostih. Ne samo na enem koncu, ampak na vseh koncih sveta, na vseh celinah. Potem še Covid 19, prav tako tiha grozeča nevarnost s svetovno dimenzijo in še številčnejšimi žrtvami, pandemija, katere pojav in širitev smo lahko dnevno spremljali. Prepričan sem, da se stvar še ni niti dobro začela in da njenih pravih posledic in razsežnosti niti ni mogoče predvideti. Vse te spremembe in degradacijo našega okolja opazujem že desetletja. Opazujem in opozarjam, vendar kot mali človek ne morem kaj več, kot opozarjati, ustaviti civilizacijo? Nemogoče. Prepričan sem, da bo šla civilizacija, z vsemi socialnimi, političnimi, družbenimi, kulturnimi in še kakšnimi pretresi, dalje. Človeštvo je že zdavnaj preseglo razumljive dimenzije našega planeta. Poti nazaj ni. Črnoglednost? Ne, takšna je žal stvarnost. In takšna bo tudi prihodnost.
In edina moja možnost pri tem je, da vso to tragedijo opazujem in jo s sredstvi, ki jih imam beležim kot slikar, ki mu je žal za ta lepi svet, ki izginja pred našimi očmi. Za vedno!
Herman Gvardjančič
Avgust 2020
Herman Gvardjančič
Rojen 21. oktobra 1943 v naselju Gorenja vas – Reteče pri Škofji Loki. Po srednji šoli za oblikovanje je dve leti študiral na ljubljanski Pedagoški akademiji, danes Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani (PEF) in od leta 1964 slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani (ALUO), kjer je leta 1968 diplomiral pri profesorju Maksimu Sedeju in leta 1971 končal specializacijo pri profesorju Zoranu Didku. Študijsko je potoval na Poljsko in v Nemčijo. Od leta 1971 je služboval po osnovnih šolah in leta 1991 postal samostojni kulturni delavec. Med letoma 1986 in 1997 je predaval risanje in slikanje na PEF, od leta 1987 kot docent in od leta 1990 kot izredni profesor. Leta 1996 je bil imenovan za rednega profesorja in predstojnika oddelka za slikarstvo na ALUO. Po upokojitvi živi in ustvarja v svojem rojstnem kraju.