V pretekli slikarski tradiciji so bili nosilci vsebine vedno frontalni deli slik. Sami ste ta pristop prekinili in se usmerili v obravnavo njihovih robov in hrbtišča. Kakšen je bil namen te radikalne odločitve? *
Nujno je bilo prekiniti klasično zavezo do frontalnega dela slike. Svojo pozornost sem usmeril drugam, v območje robov slike. In nato je bilo treba v sliki še stopiti čez njen rob! Klasična slikarska podoba namreč gledalca nagovarja frontalno, direktno, in njegov pogled usmerja v center. Zelo numerično, hierarhično in evropsko! Antropocentrično. Sam sem svoje zanimanje usmeril v območje »zunaj«, v prepričanju, da je treba komunikacijo s seboj in z gledalcem na novo osmisliti.
Z zapuščanjem frontalnega dela slike ter selitvijo vsebine na lateralne in hrbtne dele slikarske podobe sem dosegel razpiranje novih, dodatnih izraznih možnosti komunikacije. Snovni nosilec slikarske podobe je zato moral doživeti korenite spremembe. Moj postopek gradnje slikarske kompozicije vključuje proces dematerializacije njene snovnosti.
Sem ustvarjalec, ki je svojo pot pričel v času postmoderne. Iz te točke znakovne odprtosti sem v kontekst sodobnega časa pritegnil preteklo likovno izročilo. Sem nekakšen spiritualni modernist po postmoderni. Minimalist kinetične svetlobe.
O. Rimele
*Odlomek iz daljšega intervjuja Svetlobe ne upodabljam, temveč jo ustvarjam. Vprašanja je pripravila umetnostna zgodovinarka Alenka Trebušak.