Stvari fotografiramo zato, da jih odmislimo. Fotografiram, da lahko zaprem oči.
Parafraza besedila Franza Kafke
Še pred dobo digitalizacije mi je znan slovenski likovni kritik priznal, da si o fotografiji ne upa pisati, ker je to preveč spolzek teren. Kako spolzek je šele danes. Fotografija je prodrla v vse pore našega življenja. Je del oglaševanja, mode, turizma, pornografije … postala je komercialna. Lahko je znanstvena, etnografska, dokumentarna, reporterska in ne nazadnje je lahko amaterska, ljubiteljska, shranjena na telefonih in razširjena po socialnih omrežjih. Ta, zadnja, vsaj zame še danes ostaja svojevrstna sociološka ali psihološka uganka. Ko nekaj lahko počne vsak, ne velja več noben kriterij. A s tem se več ne ukvarjam. Le zelo malo del s področja fotografije lahko imenujemo umetnost, vsa druga nimajo z umetnostjo nič ali pa zelo malo. Kdaj je fotografija umetnost, se skriva v vprašanju, kaj sploh je umetnost. Gre za intimo, ekologijo ali politiko? Na likovnem področju se danes vse to prepleta. Preveč različnega se je nabralo, preveč je nejasnosti, preveč je v ozadju trgovanja z umetnostjo, zato bo tisto, kar je vrednega, pokazal šele čas. Tako kot v slikarstvu je tudi v fotografiji glede kriterijev zanjo jasno le obdobje pred več desetletji, danes ta merila ne veljajo več. Si je res treba izmisliti nova? Sam ne verjamem, da je v slikarstvu modernizma konec, še manj pa to velja za fotografijo. Ta se je vedno zgledovala pri slikarstvu, predvsem nadrealizmu in modernizmu, kar velja zlasti za največje avtorje 20. stoletja. Nobenega post v tistem času … Zato pa smo danes povsod zašli v neverjetno banalnost in političnost. Včasih je veljalo: To je resnično, saj sem videl na fotografiji. V resnici to ni veljalo nikoli, še najmanj pa danes. Predstava o resničnosti fotografske podobe je bila vedno le iluzija. Fotografija je namreč le odtis na papirju ali slika na zaslonu. Danes nekateri verjamejo v resničnost reporterske fotografije, a ne pomislijo na tisto, kar je bilo levo in desno od kadra, ne pomislijo na cenzuro urednika, ne pomislijo na foto shop …
Nenehno povezovanje fotografije z realnostjo vodi ta medij vse bolj v trivialnost, ki ovira svobodo razumevanja podobe. Sčasoma vendarle spoznaš, da fotografija ni odslikava realnosti, da z njo nima skoraj nič. Sprevidiš, da resnico fotografske podobe lahko dojamejo le tisti, ki so sposobni videti tisto za njo. Fotografija je stvaritev avtorja, a je s strani gledalca razumljena popolnoma drugače. To je morda eden od smislov umetnosti. Kje je potem njena resnica? Zato ta moj pobeg od realnega v njegovo preseganje, zato raje umik v abstraktno. Misel, ki jo je izrekel Minor White, da ni važno, kaj fotografiraš, ampak kako, je tudi moj intimni kredo. Z njim beležim svoje misli in, z veliko mero melanholije, iščem sledi svojega izgubljenega časa. Vse to so moje intimne zgodbe in obenem preseganje realnega.
Milan Pajk