Razstava del Iva Prančiča je odličen izbor za otvoritev galerije, kajti opus tega umetnika prinaša potrditev najrazličnejših slikarskih postopkov, značilnih za ne-mimetično umetnost, največji prispevek dvajsetega stoletja k vizualni kulturi. Njegov ustvarjalni nazor razumem kot sposobnost, da vse raznoterosti, ki so nekoč dejansko obstajale, ali celo zgodovino sodobnega slikarstva v trenutku umetniškega izoblikovanja, pa tudi vse tisto vmes, ponotranji in vrne svetu kot svojo vsebino in obliko.
Težko se je upreti temu, da ne bi vsaj poskusili našteti vse, kar na njegovih slikah opazimo kot premišljen odmev: od ekspresivne slikarske geste do monokromatike, informela ali umetniškega informalizma, slikarstva polja, hard edgea, geometrične abstrakcije, Maljevičevih črnih kvadratov na črni podlagi, Opalkovih besedilnih nizov, letrizma, ekspresivnosti nove podobe in novega »divjega« slikarstva ali novega fovizma in tako naprej. rančič je pripadnik rodu slikarjev, ki so morali v svojem poklicu desetletja poslušati o domnevni smrti slikarskega medija ob prelomu tisočletja ali dandanes pozabljenem abstraktnem slikarstvu, vendar so kljub temu uspeli in ostali aktualni. Posrečilo se mu je. Posebno učinkovita, pa tudi povedna za njegovo subverzivno, vseobsegajočo ustvarjalno strategijo, je metoda izvedbe slik na izrazito globokih podokvirih, dodatno naslonjenih na masivne skrite nosilce.
Ko je slika obešena na steno, po zaslugi podkonstrukcije daje vtis, da lebdi v prostoru, to pa hkrati poudarja njen temeljni duhovni izvor in pripadnost razredu umetniških objektov. Prančičeve slike, ki vstopajo v prostor, so pravzaprav res slike-objekti, kar je še ena od pogosto uveljavljenih metod kontaminacije umetniških disciplin, s katerimi je ustvarjalnost v osemdesetih letih zaznamovala konec projekta avantgarde in uveljavitev tradicionalnih umetniških disciplin, katerih cilj je bilo ustvarjanje umetniškega objekta.
Na koncu naj izrazim upanje, da sem naštel dovolj dokazov, ki potrjujejo, da je nenavadno obvladovanje sinteze v ustvarjanju Iva Prančiča idealen slikarski vzorec našega časa in zato zadostno jamstvo prihodnosti in odprtega programa Galerije Bažato. V naši družbi je vedno premalo sodelovanja med kulturnim sistemom in zasebno iniciativo v kulturi kot vrnitvijo h kulturnemu modelu sodobne civilne družbe, ki je preživljala neskončen niz vojn in revolucij.
Branko Franceschi
Odlomek uvoda v razstavo Paratimija, objavljenega v tiskani izdaji kataloga ob razstavi.
Ivo Prančič
Rojen 2. junija 1955 v Ljubljani. Študiral je na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani (ALUO), kjer je leta 1982 diplomiral pri profesorju Gustavu Gnamušu, pri katerem je leta 1984 končal tudi slikarsko specialko. Študijsko se je izpopolnjeval na številnih potovanjih. Poleg rednih samostojnih predstavitev v vseh večjih galerijah v Sloveniji je reden gost razstavnih prostorov Avstrije, posebej na Koroškem. Razstavljal je na Hrvaškem, v Črni gori, na skupinskih razstavah v Franciji in na Kitajskem ter v Galeriji Zala in v Cankarjevem domu v Ljubljani. Študijsko je potoval po Italiji, leta 1990 s štipendijo sklada Moša Pijade. Študijsko je večkrat bival v Parizu, po nekaj mesecev v letih 1991 in 1999 kot gostujoči umetnik Cité internationale des arts in leta 1993 s štipendijo francoske vlade. Kot samostojni umetnik ustvarja in živi v Ljubljani.