Čeprav se zdi, da je trenutek samoumevna kategorija v umetnosti, saj vsako likovno delo na neki način zaustavi čas, se je pomen te ideje skozi zgodovino drastično spreminjal.
Od klasičnega iskanja večnosti in harmonije do sodobne umetnosti, ki poudarja minljivost, procesualnost in performativnost, se je odnos med umetnostjo in trenutkom razvijal kot dialog med željo po trajnosti in zavedanjem o minljivosti. V antiki umetnost ni želela ujeti bežnega trenutka, temveč idealno brezčasno stanje. Renesansa stavi na psihološki in duhovni trenutek, na trenutek razkritja, barok ta princip še zaostri, šteje Kairos, bog srečnega trenutka. Pri impresionistih se trenutek transformira v vizualni utrip časa, pri futuristih pa trenutek postane proces. Kar predstavlja preskok teorije časa v umetnosti, umetniško delo ni več zamrznjen trenutek, temveč inkorporacija časovne determinante. Modernizem in sodobna umetnost postopoma opuščata termin dokončanega dela, umetnost, dogodek, performans, instalacija, intervencija v prostoru.
Delo se manifestira le v aktu samem in spominu gledalca, trenutek ni več artefakt, temveč izkušnja. Vzpostavlja se relacijska estetika, umetnost ni več statični objekt, temveč komunikacijski dogodek, ki vzpostavlja družbene odnose na individualni in kolektivni ravni.
Martin Heidegger je v umetnosti videl dogodek resnice (Ereignis), v katerem se razkrije bit razkrije, z identifikacijo trenutka se vstopa v razmerje z bistvom bivanja. Henri Bergson uvede pojem trajanja – la durée, čas ni veriga trenutkov, temveč fluidnost notranjega doživljanja, medtem ko je Walter Benjamin v moderni vizualni umetnosti prepoznal možnost ustavitve zgodovine, ko se tudi v najmanjšem fragmentu realnosti zabliska iskra resnice.
V današnji digitalni dobi interaktivne in medijske umetnosti produkcija temelji na času, gibanju in odzivu. Umetniško delo postane odprt proces, saj vsak trenutek ustvarja novo različico realnosti. Umetniški trenutek ima funkcijo liminalnosti, saj omogoča prehod ter transformacijo. Čeprav so danes v ospredju izrazito subjektivne avtopoetike je umetniški trenutek vedno v določeni meri tudi prostor kolektivnega spomina in pomnik zgodovinskih in duhovnih razsežnosti bivanja.
Dela avtorjev in avtoric, ki se predstavljajo na letošnji letni razstavi v galeriji Bažato, lahko interpretiramo na katerikoli omenjen način, povsem svobodna je odločitev, kakšna bo naša izkušnja časa in trenutka v njem, če smo dovolj senzibilni je umetnost vedno arhiv logosa, pa tudi čustev in pogledov, ki presegajo individualno in vstopajo v univerzalno.
Ob tem ne gre pozabiti, da se Kairos, bog srečnega trenutka, neslišno in hitro giblje med nami in nam daje priložnost, da ga ulovimo. Vendar zgolj tisti, ki so dovolj pogumni, da se podajo na lov, plahi in previdni nimajo nobene možnosti.
Peter Rak
|
|
Marko Šajn
Marko Šajn (1990) je študiral slikarstvo in grafiko na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Deluje na področjih slikarstva, risbe, grafike in umetniških publikacij. Od leta 2015 je njegova dela pogosto mogoče videti na skupinskih in samostojnih razstavah v Sloveniji in tujini. Živi in ustvarja na podeželju okoli Pivke.
Robert Lozar
Rojen 3. novembra 1967 v Novem Mestu. Leta 1993 je diplomiral pri profesorici Metki Krašovec na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani (ALUO). Leta 1992 je prejel študentsko Prešernovo nagrado ALU. Od leta 1995 do leta 2000 je bil odgovorni oziroma glavni urednik revije Likovne besede. Je član Društva likovnih umetnikov Dolenjske, Bele Krajine in Posavja (DLUD) in Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov (ZDSLU), pri kateri je leta 2015 postal podpredsednik Umetniškega sveta. Živi in dela kot samozaposleni ustvarjalec na področju kulture in predava na IAM, Visoki šoli za multimedije v Ljubljani.
Mirko Bratuša
Mirko Bratuša (1963) je leta 1989 diplomiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Med letoma 1990 in 1992 je nadaljeval študij na münchenski Akademiji likovnih umetnosti pri profesorju Leu Kornbrustu, kjer se je posvečal kiparstvu v urbanem prostoru in tam tudi diplomiral. Leta 1993 je bil sprejet v razred znamenitega britanskega kiparja Tonyja Cragga na Umetnostni akademiji v Düsseldorfu, nato je še istega leta na ljubljanski Akademiji zaključil kiparsko specialko. Od leta 1997 poučuje kiparstvo in keramiko na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani, na Oddelku za likovno pedagogiko. Za razstavo Anonimos v madridski galeriji Circulo de Bellas Artes je leta 2006 prejel nagrado Prešernovega sklada. Leta 2011 je s projektom Grelci za vroče občutke zastopal Slovenijo na 54. beneškem bienalu. Od leta 2019 je izredni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Raziskuje problematiko umeščenosti kipa v naravni oz. urbani prostor, o čemer je leta 2000 pisal v knjigi Spomeniki minljivosti. S konceptom protispomenika je razburkal slovenski javni prostor s kipoma Spomenik NG v Novi Gorici in Nabukadnezar pred ljubljansko Mestno galerijo. Prizadeva si za ustrezno obravnavo in vrednotenje javnih skulptur ter za njihovo strokovno konserviranje in restavriranje.
Marjan Gumilar
Rojen je bil leta 1956 v Murski Soboti. Od leta 1976 do 1980 je študiral slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost (ALUO) v Ljubljani. Od leta 1987 do 2007 je deloval kot samostojni umetnik. Vsa leta je samostojno razstavljal ter sodeloval na skupinskih in tematskih doma in v tujini. Poleg slikarstva se je v tem obdobju začel intenzivneje ukvarjati tudi s filmskim ustvarjanjem.
Lujo Vodopivec
Rojen 11. aprila 1951 v Ljubljani. Po končani pedagoški gimnaziji je študiral kiparstvo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani (ALUO) pri profesorjih Zdenku Kalinu in Dragu Tršarju, pri katerih je leta 1974 diplomiral in v letu 1976 pri Dragu Tršarju zaključil tudi kiparsko specialko. Kot štipendist ustanove Barnett Newman je študiral kiparstvo na New York Studio School v ZDA pri profesorjih Williamu G. Tuckerju in Sidneyju Geistu (1979-1980). Po vrnitvi je sprva ustvarjal kot samostojni umetnik in se zatem zaposlil na ALUO v Ljubljani, kjer je leta 1984 postal docent ter leta 1990 izredni profesor in leta 2000 redni profesor za kiparstvo.
Jelka Flis
Leta 1983 je diplomirala na oddelku za slikarstvo pod mentorstvom prof. Kiarja Meška na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je leta 1985 končala tudi slikarsko specialko pri prof. Andreju Jemcu. Živi in ustrvarja v Ljubljani.
Herman Gvardjančič
Rojen 21. oktobra 1943 v naselju Gorenja vas – Reteče pri Škofji Loki. Po srednji šoli za oblikovanje je dve leti študiral na ljubljanski Pedagoški akademiji, danes Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani (PEF) in od leta 1964 slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani (ALUO), kjer je leta 1968 diplomiral pri profesorju Maksimu Sedeju in leta 1971 končal specializacijo pri profesorju Zoranu Didku. Študijsko je potoval na Poljsko in v Nemčijo. Od leta 1971 je služboval po osnovnih šolah in leta 1991 postal samostojni kulturni delavec. Med letoma 1986 in 1997 je predaval risanje in slikanje na PEF, od leta 1987 kot docent in od leta 1990 kot izredni profesor. Leta 1996 je bil imenovan za rednega profesorja in predstojnika oddelka za slikarstvo na ALUO. Po upokojitvi živi in ustvarja v svojem rojstnem kraju.
Andrej Brumen Čop
Rojen 14. maja 1967 v Mariboru. Leta 1995 je končal študij slikarstva in dve leti kasneje tudi specialko pri profesorici Metki Kraševec na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani (ALUO). Leta 1997 je študiral slikarstvo na praški likovni akademiji kot štipendist češke vlade in zatem bival kot štipendist Ministrstva za kulturo Republike Slovenije v newyorškem ateljeju leta 2000 in v berlinskem ateljeju leta 2009. Svoja dela predstavlja na samostojnih in skupinskih razstavah v Sloveniji in v tujini. Od leta 2009 predava risanje in slikanje na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani (PEF), kjer vodi tudi galerijo PEF.
Ivo Prančič
Rojen 2. junija 1955 v Ljubljani. Študiral je na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani (ALUO), kjer je leta 1982 diplomiral pri profesorju Gustavu Gnamušu, pri katerem je leta 1984 končal tudi slikarsko specialko. Študijsko se je izpopolnjeval na številnih potovanjih. Poleg rednih samostojnih predstavitev v vseh večjih galerijah v Sloveniji je reden gost razstavnih prostorov Avstrije, posebej na Koroškem. Razstavljal je na Hrvaškem, v Črni gori, na skupinskih razstavah v Franciji in na Kitajskem ter v Galeriji Zala in v Cankarjevem domu v Ljubljani. Študijsko je potoval po Italiji, leta 1990 s štipendijo sklada Moša Pijade. Študijsko je večkrat bival v Parizu, po nekaj mesecev v letih 1991 in 1999 kot gostujoči umetnik Cité internationale des arts in leta 1993 s štipendijo francoske vlade. Kot samostojni umetnik ustvarja in živi v Ljubljani.
Ana Sluga
Rojena leta 1981 v Ljubljani. Po zaključeni Srednji šoli za oblikovanje v Ljubljani je nadaljevala študij na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani (ALUO), kjer je leta 2004 diplomirala in kasneje tudi magistrirala. Del podiplomskega študija fotografije je opravljala tudi na umetniški akademiji v estonski prestolnici Talin.
Živi in dela v Ljubljani, kot docentka poučuje fotografijo na Akademiji umetnosti Univerze v Novi Gorici.