Nova realnost starih fotografij
Jane Štravs je leta 2009 posnel serijo črno-belih fotografij, ki prikazujejo model v specifičnem okolju na videz izpraznjene, dolgočasne in hladne velemestne krajine. Iz njih je razvidno avtorjevo zanimanje za razne arhitekturne elemente, med katerimi najbolj izstopajo prazne betonske stene. V realnem okolju so tako izpostavljene stene prava lokacija za napise, plakate, grafite in druge oblike ulične in urbane umetnosti. To so vrhunske lokacije, ki izzivajo najdrznejše in najboljše, da jih zapolnijo s svojimi mojstrovinami. Hladna betonska stena se v takšnih kontekstih spremeni v živahen prostor izražanja raznovrstnih vizualnih posegov, idej, slogov, konceptov in vsebin. Jane Štravs je na svojih fotografijah na neki način razkril te lokacije in prostore potencialne nove vsebine in povabil k sodelovanju Rona, razvpitega, samosvojega, izzivalnega, pogumnega in prodornega slovenskega grafitarja. Včasih je veljalo, da ni bilo lokacije v mestu, ki je Rone ne bi zasedel ali označil. Ni bilo dobre lokacije, za katero Rone ni vedel ali izvedel. Bil je prostor, v katerem je enostavno obstajal samo Rone. Štravs ga je z nesebično gesto izzval, da lahko popolnoma neomejeno in po svoji likovni presoji intervenira na njegovih fotografijah, ki so večjega formata in pripravljene za galerijsko prezentacijo. Rone se je sodelovanja lotil značilno: izvirno, intuitivno in brez zavor. Iz zgodovine fotografije lahko razberemo, da so imele intervencije na fotografijah predvsem praktičen pomen poudarjanja resničnosti fotografiranega. Kasneje pa je bil namen preslikav, intervencij in drugih obdelav bolj v izkrivljanju ali poudarjanju njenih nerealističnih zasnov. Štravsove fotografije nas preselijo v nedoločljivo urbano, celo neke vrste izpraznjeno postapokaliptično krajino, v kateri model ne predstavlja zgolj obleke ali trenutne modne rešitve, ampak že izviren življenjski slog. Rone se je brez težav poistovetil s tem vzdušjem in z intervencijami na fotografijah podkrepil na videz fantazijske arhitekturne elemente ali pa z risarskimi posegi spremenil figure v barvita domišljijska bitja, ki se najbolje počutijo ravno med hladnimi sivimi stenami. Pripovednost Štravsove fotografije, občutek za kompozicijo, kader in razkrivanje posameznih detajlov, kot so arhitekturni prehodi, simetričnost gradnje, neobdelane betonske površine, so bili dodaten motiv za Ronov poseg. Fotografirano izhodišče je risarsko obdelal, poudaril izbrano arhitekturno linijo, spremenil hladen geometrični arhitekturni element v živahen in barviti stvor, ki je včasih le podoba prikazni ali duha nekega okolja oziroma zgolj domišljijska transformacija neživega v živo. Izbira živih barv, sprejev, flomastrov, barvnih selotejpov kaže na novo in prepoznavno dimenzijo končnega likovnega dela. Kljub izrazito opazni in zavestno zgrajeni dvojnosti končne podobe se ta zlije v novo celoto, ki preseneča tako oba ustvarjalca kot opazovalca. Intervencije na fotografijah razkrivajo na eni strani Štravsov občutek za skrite in na prvi pogled neopazne fotografske podrobnosti in na drugi strani Ronov smisel za fantazijsko predrugačenje fotografiranega modela in okolja. Rone s svojimi intervencijami ponuja drugačen, možen, nevsakdanji pogled in potencialno fantazijsko razkrivanje fotografiranega. Rone je z risarsko likovnimi intervencijami vstopil v Štravsov izrazni prostor, Štravs pa se je z grafitarsko intervencijo v javnem prostoru na neki način lotil Ronovega ustvarjalnega prostora. Na vidnih, izpostavljenih mestih je v slogu brezkompromisnega grafitarja označil lokacije s podpisom, kar lahko na prvi pogled pomeni pojav novega ustvarjalca na sceni, likovni spopad med dvema skupinama ali pa zgolj premišljeno zasnovano urbano intervencijo, ki je, tako hitro, kot je nastala, tudi izginila iz vidnega polja. Ostala je samo serija fotografij, ki zasledujejo podpis v raznih okoljih in v kontekstu grafitarskega dogajanja.