Slikarstvo Nike Zupančič se v seriji del na tej razstavi z naslovom Barve sence, ki so nastala v njenem štiridesetem letu in obsegajo prav toliko slik, tako kot tudi v večini njenih starejših slikarskih ciklih formalno nanaša predvsem na mimetične specifike in možnosti slikarskega medija. To izjemno bogastvo raznih možnosti, variacij in raznovrstnih form, ki jih ponuja refleksija medija samega, izkazuje predvsem v polivalentnem svetu večpomenskosti form njenega slikarstva, saj vsebujejo njene slike na tej razstavi tudi možnost povsem različnih načinov »branja« teh na prvi pogled abstraktnih form v njenih štiridesetih slikah. Te forme so lahko videne denimo kot podobe neba ali pa kot povsem abstraktne igre, kot podobe morskega dna ali pa kot koloristične študije.
Lahko so razbrane kot avtoreferencialne ali kot narativne, saj je v vsakem delu prisotna možnost enega in drugega načina interpretacije. Za dela v tem ciklu so tako značilna neprestana prehajanja iz enega registra v drug, iz sveta abstraktnih form v svet mimetičnih podob, iz sveta izraznosti abstrakcije v področje krajinarske mimetičnosti.
V večini slik je močno prisotna tudi barvna izraznost, s katero umetnica ponudi gledalcu soočenje s svetom barvne simbolike in njene prikrite ekspresivnosti. Kljub temu pa delujejo njene slike editativno, kot nekakšen dolgotrajen, na platnih zaustavljen razmislek o eksistenci, minulemu času in štiridesetih letih umetničinega življenja.
Dr. Tomislav Vignjević
Odlomek iz spremne besede ob razstavi